Epidemiološko breme bolezni ščitnice

Globalna prevalenca hipotiroze je odvisna od preskrbljenosti z jodom, starosti, spola in diagnostičnih meril; v preglednem članku JAMA iz leta 2025 je navedeno, da se giblje približno med 0,3 % in 12 %, pogostejša pa je pri ženskah in starejših odraslih [3]. Hipertiroza prizadene približno 2,5 % odraslih po svetu, pri čemer je Gravesova bolezen najpogostejši vzrok; globalna prevalenca Gravesove bolezni je ocenjena na približno 2 % pri ženskah in 0,5 % pri moških [4].

Ščitnični vozliči so izjemno pogosti. Sistematični pregled in metaanaliza, ki je zajela podatke do maja 2022, je ocenila skupno globalno prevalenco ščitničnih vozličev na 24,83 %; prevalenca je bila višja pri ženskah, 36,51 %, kot pri moških, 23,47 %, ter se je povečala v obdobju 2012–2022 v primerjavi z obdobjem 2000–2011 [5]. Rak ščitnice je najpogostejša maligna bolezen endokrinega sistema; po podatkih GLOBOCAN 2022 je bilo globalno ocenjenih 821.214 novih primerov in 47.507 smrti zaradi raka ščitnice [6].

V Evropi je breme bolezni ščitnice pomembno. Metaanaliza evropskih podatkov je pokazala, da je prevalenca nediagnosticirane hipotiroze 4,70 %, pri čemer večino predstavlja subklinična hipotiroza, 4,11 %, manifestna hipotiroza pa 0,65 % [7]. Dodatna metaanaliza evropskih podatkov je ocenila prevalenco nediagnosticirane ščitnične disfunkcije na 6,71 %, od tega 4,94 % za nediagnosticirano hipotirozo in 1,72 % za nediagnosticirano hipertirozo [8]. Pri raku ščitnice je evropska metaanaliza iz leta 2023 ocenila povprečno incidenco na 10,2 primera na 100.000 oseb-let, višjo pri ženskah, 15,4, kot pri moških, 5,0 na 100.000 oseb-let [9].

Jod ostaja pomemben javnozdravstveni dejavnik. WHO/Europe in Iodine Global Network sta leta 2024 opozorila, da je pomanjkanje joda v evropski regiji še vedno razširjen problem, posebej zaradi sprememb prehranskih vzorcev, zmanjšanega vnosa mleka, mlečnih izdelkov in rib ter uporabe rastlinskih nadomestkov, ki pogosto niso jodirani [10]. Jod je ključen za sintezo ščitničnih hormonov in za razvoj fetalnih možganov; približno 246 milijonov šoloobveznih otrok po svetu ima ocenjen nezadosten vnos joda [11].

Klinični znaki, na katere morajo biti ljudje pozorni

Klinična slika bolezni ščitnice je pogosto nespecifična, zato je pomembno, da bolniki in zdravstveni delavci prepoznajo vzorce simptomov, ki lahko kažejo na ščitnično disfunkcijo.

Pri hipotirozi, to je zmanjšanem izločanju ščitničnih hormonov, se lahko pojavijo utrujenost, občutek mraza, suha koža, zaprtje, depresivno razpoloženje, upočasnjeno mišljenje, motnje spomina, porast telesne mase, hripavost, bradikardija, menstrualne motnje, neplodnost, hiperholesterolemija in edemi. ATA navaja, da so tipični simptomi posledica upočasnitve presnove in da je krvni test nujen za zanesljivo potrditev diagnoze [12].

Pri hipertirozi oziroma tirotoksikozi se presnovna aktivnost pospeši. Bolniki so lahko pozorni na hujšanje kljub normalnemu ali povečanemu apetitu, palpitacije, tahikardijo ali neredno bitje srca, tremor rok, potenje, intoleranco za toploto, nespečnost, anksioznost, razdražljivost, pogostejše odvajanje blata ali drisko, izpadanje las, motnje menstruacijskega ciklusa, povečano ščitnico, občutek tiščanja v vratu ter pri Gravesovi bolezni tudi bolečino za očmi, otekanje ali izbuljenost oči [13].

Na strukturno bolezen ščitnice lahko opozarjajo zatrdlina ali oteklina na sprednjem delu vratu, občutek pritiska, težave pri požiranju, hripavost, povečane vratne bezgavke ali hitro rastoča tvorba. Večina vozličev je benignih; ATA navaja, da je več kot 90 % ščitničnih vozličev benignih, vendar je pri sumljivih ultrazvočnih znakih potrebna nadaljnja obravnava [14].

Diagnostika bolezni ščitnice

Temelj začetne laboratorijske diagnostike je določitev serumskega TSH, ki odraža regulacijsko aktivnost hipofizno-ščitnične osi. Pri sumu na primarno hipotirozo je značilno zvišan TSH ob znižanem prostem T4; pri subklinični hipotirozi je TSH zvišan, prosti T4 pa ostaja v referenčnem območju. Pri hipertirozi je TSH praviloma znižan ali nezaznaven, prosti T4 in/ali T3 pa povišana; pri subklinični hipertirozi sta T3 in T4 normalna, TSH pa znižan [3,4,12,13].

Dodatne preiskave se izberejo glede na klinični kontekst. Protitelesa proti tiroperoksidazi, anti-TPO, in proti tiroglobulinu, anti-Tg, podpirajo diagnozo avtoimunske tiroiditisa, zlasti Hashimotovega tiroiditisa. Protitelesa proti receptorju za TSH, TRAb oziroma TSI, so pomembna pri diagnostiki Gravesove bolezni. Pri palpatorni golši ali vozličih je indiciran ultrazvok ščitnice, ki opredeli velikost, sestavo, ehogenost, robove, kalcinacije in druge ultrazvočne značilnosti vozličev. Pri vozličih z ustreznimi ultrazvočnimi in velikostnimi kriteriji se izvede tankoigelna aspiracijska biopsija, FNA, s citološko analizo [14,15].

Ščitnične hormone in protitelesa je mogoče testirati tudi na platformah VIDAS® proizvajalca bioMérieux. Panel VIDAS® Thyroid vključuje avtomatizirane preiskave, namenjene podpori diagnostiki in spremljanju bolezni ščitnice; med navedenimi testi so VIDAS® TSH, TSH3, FT3, FT4, T3, T4, Anti-TPO in Anti-Tg. Proizvajalec navaja, da panel pomaga pri izključevanju ščitnične patologije, potrjevanju klinično sumljive ščitnične disfunkcije, opredelitvi vrste in vzroka bolezni ter spremljanju bolnikov, zdravljenih z antitiroidnimi zdravili ali tiroksinom. Dostopnost posameznih testov se lahko razlikuje po državah [1].

Zdravljenje

Zdravljenje je odvisno od vrste bolezni, stopnje hormonske motnje, starosti bolnika, pridruženih bolezni, nosečnosti, prisotnosti očesne bolezni, velikosti ščitnice ali vozličev ter bolnikovih preferenc.

Pri manifestni primarni hipotirozi je zdravljenje prve izbire levotiroksin, sintetični T4. Cilj je normalizacija TSH in odprava posledic pomanjkanja ščitničnega hormona. ATA priporoča prilagajanje odmerka glede na TSH, običajno z laboratorijsko kontrolo 4–6 oziroma 6–8 tednov po uvedbi ali spremembi odmerka, nato periodično, ko je dosežena stabilnost [16]. Pri starejših bolnikih in bolnikih s koronarno boleznijo srca je začetni odmerek običajno nižji in se titrira previdneje zaradi tveganja za tahiaritmije, angino pektoris in iatrogeno tirotoksikozo [16].

Pri hipertirozi so terapevtske možnosti antitiroidna zdravila, predvsem metimazol in v posebnih okoliščinah propiltiouracil, radiojodno zdravljenje, kirurška odstranitev dela ali celotne ščitnice ter simptomatsko zdravljenje z zaviralci beta. ATA smernice navajajo, da je za ustrezno zdravljenje tirotoksikoze potrebna natančna etiološka diagnostika, ker se zdravljenje Gravesove bolezni, toksičnega multinodoznega golšavosti, toksičnega adenoma in tiroiditisa razlikuje [17]. Antitiroidna zdravila zmanjšajo sintezo hormonov, radiojod uniči hiperfunkcijsko ščitnično tkivo, kirurgija pa je indicirana pri izbranih bolnikih, na primer pri veliki golši, sumu na malignost, kontraindikacijah za radiojod ali po individualni presoji [13,17].

Pri ščitničnih vozličih je zdravljenje odvisno od citološkega izvida, ultrazvočnega tveganja, velikosti, simptomov in dinamike rasti. Benigni vozliči se pogosto spremljajo z ultrazvokom; kirurška obravnava je potrebna pri malignih ali sumljivih citoloških izvidih, kompresijskih simptomih, pomembni rasti ali drugih kliničnih indikacijah [14,15].

Veja medicine, ki se ukvarja z boleznimi ščitnice

Z diagnostiko in zdravljenjem hormonskih motenj ščitnice se primarno ukvarja endokrinologija, veja interne medicine, ki obravnava bolezni žlez z notranjim izločanjem. Ožje strokovno področje, posvečeno ščitnici, se imenuje tiroidologija. Pri obravnavi bolnika pogosto sodelujejo tudi specialisti nuklearne medicine, radiologi, citopatologi, kirurgi za endokrino kirurgijo oziroma kirurgijo ščitnice, otorinolaringologi, onkologi in specialisti laboratorijske medicine.

Zaključek

Bolezni ščitnice predstavljajo pomembno globalno in evropsko zdravstveno breme. Ker so simptomi pogosto nespecifični, je zgodnja laboratorijska diagnostika ključna za pravilno prepoznavo hipotiroze, hipertiroze, avtoimunskih bolezni in vozličev. Določanje TSH, prostega T4, po potrebi T3 in ščitničnih protiteles, ultrazvočna diagnostika ter citološka opredelitev sumljivih vozličev tvorijo jedro sodobne obravnave. Testiranje ščitničnih hormonov in protiteles je mogoče izvajati tudi z avtomatiziranimi testi VIDAS® Thyroid bioMérieux, vključno s TSH, FT3, FT4, T3, T4, anti-TPO in anti-Tg [1]. Svetovni dan ščitnice, 25. maj, je pomembna javnozdravstvena priložnost za poudarjanje zgodnjega odkrivanja, ustreznega zdravljenja in ozaveščanja o simptomih, ki jih bolniki pogosto spregledajo.