Anatomija in funkcija možganov

Človeški možgani tehtajo približno 1,3–1,5 kg in vsebujejo okoli 86 milijard nevronov, ki so med seboj povezani v izjemno kompleksna nevronska omrežja. Delimo jih na več funkcionalnih področij:

• veliki možgani (cerebrum), odgovorni za višje kognitivne funkcije,
• mali možgani (cerebellum), ki uravnavajo ravnotežje in koordinacijo gibov,
• možgansko deblo, ki nadzoruje osnovne življenjske funkcije, kot so dihanje, srčni utrip in krvni tlak.

Nevroplastičnost možganov omogoča prilagajanje in reorganizacijo živčnih povezav skozi vse življenje. Ta sposobnost je ključna za učenje, spomin in okrevanje po poškodbah živčnega sistema.

Travmatske poškodbe možganov – pomemben zdravstveni problem

Travmatska poškodba možganov (TBI – Traumatic Brain Injury) nastane zaradi delovanja zunanje mehanske sile na možgansko tkivo. Glede na resnost jih delimo na blage, zmerne in hude poškodbe. Najpogostejša oblika je blaga travmatska poškodba možganov (mTBI – mild Traumatic Brain Injury), kamor sodi tudi pretres možganov.

Bolniki z mTBI pogosto navajajo:

• glavobol,
• omotico,
• motnje koncentracije,
• težave s spominom,
• slabost,
• utrujenost,
• prehodne motnje zavesti.

Tradicionalna diagnostika temelji predvsem na klinični oceni, nevrološkem pregledu in slikovnih metodah, predvsem računalniški tomografiji (CT). Vendar številni bolniki nimajo vidnih sprememb na CT-preiskavi, kljub prisotnim mikroskopskim poškodbam možganskega tkiva. Zato se v zadnjih letih intenzivno razvija področje krvnih biomarkerjev za zgodnje odkrivanje poškodb možganov.

Biomarkerji pri blagi travmatski poškodbi možganov

Pomemben napredek na področju laboratorijske diagnostike predstavlja uporaba specifičnih biomarkerjev možganske poškodbe. Med najbolj raziskovanima in klinično uporabnima biomarkerjema sta:

GFAP (Glial Fibrillary Acidic Protein)

GFAP je strukturni protein astrocitov, ki se sprošča v krvni obtok ob poškodbi glialnih celic centralnega živčnega sistema. Njegova koncentracija se poveča že kmalu po poškodbi možganov in predstavlja občutljiv pokazatelj možganskega tkivnega poškodovanja.

UCH-L1 (Ubiquitin Carboxyl-terminal Hydrolase L1)

UCH-L1 je encim, ki se nahaja predvsem v nevronih. Ob poškodbi nevronov prehaja v krvni obtok, kjer ga lahko zaznamo z laboratorijskimi metodami. Povišane vrednosti so povezane z akutno poškodbo možganov in predstavljajo pomemben diagnostični marker pri mTBI.

Sistem VIDAS® podjetja bioMérieux pri obravnavi poškodb možganov

V sodobni laboratorijski diagnostiki je pomembno mesto dobil sistem VIDAS® podjetja bioMérieux. Gre za avtomatizirano imunokemijsko platformo, ki omogoča hitro in zanesljivo določanje biomarkerjev GFAP in UCH-L1 pri bolnikih s sumom na blago travmatsko poškodbo možganov.

Test VIDAS® TBI (GFAP, UCH-L1) omogoča objektivno oceno tveganja za prisotnost intrakranialnih poškodb po poškodbi glave. Biomarkerja sta zaznavna že v prvih urah po poškodbi, kar omogoča hitrejšo triažo bolnikov in lahko prispeva k zmanjšanju nepotrebnih CT-preiskav ob ohranjanju visoke stopnje varnosti obravnave. Leta 2024 je test prejel tudi odobritev ameriške agencije FDA za uporabo pri odraslih bolnikih z blago travmatsko poškodbo možganov.

Prihodnost diagnostike nevroloških bolezni

Napredek na področju biomarkerjev odpira nove možnosti za zgodnejše prepoznavanje nevroloških poškodb in bolezni. Poleg GFAP in UCH-L1 raziskovalci preučujejo še številne druge označevalce, povezane z nevrodegeneracijo, nevrovnetjem in okvaro nevronov.

Sodobna nevrologija se vse bolj usmerja v kombinacijo kliničnega pregleda, slikovne diagnostike, laboratorijskih biomarkerjev in umetne inteligence. Takšen multidisciplinarni pristop omogoča natančnejšo diagnostiko, boljšo oceno prognoze ter individualizirano zdravljenje bolnikov.