Marko Gril
Od majhnih nog so mi psi blizu in že v osnovni šoli sem bil odločen, da bom enkrat imel čisto svojega. Precej hitro sem tudi vedel, katere pasme bo. Predlansko jesen se mi je tako pridružil samojed Sky. Sky je zelo tipičen predstavnik svoje pasme, tako vizualno kot tudi karakterno. Vizualno to pomeni vpadljivo dolgo belo dlako (veliko dlake), zavihan košat rep in značilen nasmeh, s privihanimi kotički ustnic. Karakterno pa to pomeni, da je živahen, navihan, izredno pameten (predvsem, ko gre za njegovo korist), prijazen do vsakogar, včasih pa tudi svojeglav, pri čemer zna zelo jasno izraziti svoje nestrinjanje.
Kot nakazuje že njegova zunanjost, je njegov najljubši letni čas zima – optimalne temperature za preživljanje časa zunaj so na točki, ko ljudi že pošteno zebe (od -5 °C pa navzdol). Temperatura, ko samojedom postane hladno, je okoli -28 °C, prehladno pa okoli -50 °C. Nasprotno seveda niso največji navdušenci nad poletji, čeprav pa ima njihova dolga in gosta dlaka tudi takrat pomembno vlogo, saj jih ščiti pred vročino in soncem. Kot zanimivost naj dodam, da ima tudi njihov značilen nasmešek, svojo uporabno vlogo – preprečuje slinjenje, saj bi slina ob zelo nizkih temperaturah zmrznila. Sicer pa je v vseh pogledih čudovit spremljevalec, ob katerem ni nikoli dolgčas in ob katerem se občasno počutiš, kot da nisi lastnik psa, ampak spremljevalec super zvezdnika, ki se kopa v pozornosti, kjerkoli se pojavi (in v tem neizmerno uživa).
Sky je avgusta dopolnil dve leti, prestal pa že precej veliko preizkušnjo. Že v prvem letu, v obdobju rasti, so se pojavile težave (precej »široka« hoja, pokanje v sklepih zadnjih tačk) in diagnoza, ki je pasjeljubci nikoli nismo veseli – kolčna displazija. Kljub temu, da je Sky rodovniški, potomec vrhunskih prednikov brez vsakršnih težav, je imel nesrečo pri loteriji genov. Diagnoza v grobem pomeni, da se kolčna glavica ne prilega kolčni ponvici, kar prej ali slej privede do artritisa, ki rezultira v bolečinah in posledično izgubi mobilnosti.
Ob kruti diagnozi je bila svetla točka ta, da pri mladih psih, ki še rastejo, obstaja rešitev – operacija po metodi TPO ali trojna pelvična osteotomija. Zahtevna operacija, kjer se medenično kost prereže na treh delih in obrne v primeren položaj.
Operacija je v prvi vrsti precejšen finančni zalogaj. Sama cena operacije in vsega potrebnega po njej je namreč precej bližje petmestni številki kot trimestni, dodatna težava pa je, da je tudi časovno občutljiva. Navadno se lahko omenjeno operacijo izvede samo pri psih, ki še rastejo, tj. pri samojedih cca. 8 – 9 mesecev. Sky jih je imel ob postavitvi diagnoze slabih sedem. Tako je bilo potrebno praktično v nekaj tednih nekako na kup »pričarati« več tisoč evrov, ki jih v tistem trenutku nisem imel. Predlogi, kot so »pusti ga dokler bo, potem ga pač daš uspavati« in »vrni ga vzreditelju in vzemi drugega«, kakopak zame niso bili sprejemljivi.
Tako je s strani prijateljev prišla ideja o »crowdfundingu«, ki mi sicer prvo »ni preveč dišala«, ampak imel sem samo dve izbiri – ali ga pustim na milost in nemilost (veterinar mu je napovedal cca. leto, leto in pol), ali pa požrem ponos in se zadeve lotimo. Na srečo sem se odločil za slednje. Odziv je bil izjemen in do operacije, ki je bila izvedena nekaj tednov kasneje, je bila potrebna količina bankovcev pripravljena – vrata, da Sky dobi novo priložnost pa so bila na stežaj odprta. Operiran je bil dva dni preden je dopolnil osem mesecev. Noč po zahtevni operaciji je preživel na veterinarski kliniki, že zjutraj pa se je vrnil domov, saj je vse potekalo brez zapletov. Kljub temu, da bi mislil, da je z operacijo najbolj naporen del mimo, se je najbolj pester del šele začel – pes mora po omenjeni operaciji namreč osem tednov strogo mirovati. Vsak, ki je kdaj imel mladega psa bo razumel, da to ni preprosta naloga. To namreč pomeni osem tednov brez sprehodov in brez igre, ki vsebuje gibanje, kar pa je seveda iz tedna v teden težje, saj se vsak dan bolje počuti.
Tudi kasneje se gibanje uvaja postopoma, sprehodi se tedensko podaljšujejo po pet minut. Značilno je tudi, da pes med mirovanjem izgubi ogromno mišične mase, kar je bilo potrebno kasneje pridobiti nazaj, saj se v nasprotnem primeru lahko hitro zgodi, da pride, zaradi kompenzacij pri gibanju, še do drugih poškodb. Večji del mišične mase si je Sky povrnil s pomočjo hidroterapije (nekje v ozadju pri omembi tega sicer slišim smeh Tadeja Toša).
Postopek od operacije do polne mobilnosti je trajal skoraj 8 mesecev, poseben izziv pa je bila tudi dlaka, ki je rasla izjemno počasi in je svojo prvotno dolžino dosegla šele po več kot letu dni po posegu. Kljub vsemu pa je Sky danes, leto in pol po operaciji, povsem normalen, polno aktiven in zdrav pes, brez kakršnihkoli težav. Celoten proces je bil dolg in zahteven, ampak vsekakor vreden vsakega evra, živcev in ponosa. Po koncu celotnega procesa sva za piko na i prišla še v podjetje, kjer sva dobrodošla oba.
Tako lahko Skya kdaj pa kdaj srečate tudi v pisarnah našega kalibracijskega laboratorija ali v okolici našega podjetja – morebitne pozornosti bo vedno vesel.