Aleksandra Peharda
Tisti, ki smo kakorkoli povezani s prodajo, se »spopadamo« z raznovrstnimi izzivi in karakterji ljudi na drugi strani. To seveda ne velja samo za čisto prodajo – enake izzive imamo vsi, ki kakorkoli sodelujemo ali rešujemo želje, ideje in zahteve naših kupcev.
Soočeni smo z vrsto izzivov, kako postopati in se vesti, da dosežemo dober rezultat, karkoli to pomeni; da prodamo, popravimo, razložimo ali dostavimo. Končni namen je vsem nam enak – da je rezultat pozitiven, za nas osebno prijeten in da se ob tem počutimo zadovoljno. Prav tako nam je in nam mora biti pomembno, kako se ob tem počuti kupec, saj smo ne nazadnje od njega odvisni tudi v prihodnje. O načinih, kako se »spopadati« z različnimi karakterji kupcev se celo učimo pri strokovnjakih, ki nam pokažejo, na kakšen način pristopiti k ljudem, ki so od nas drugačni.
Kaj pa znotraj našega doma, znotraj naše organizacije? Tukaj pa ljudi okoli sebe poznamo, vsaj menimo tako. So nam recimo prijatelji, nekateri celo kot bratje in sestre ali vsaj daljne sestrične in bratranci. Tukaj naš odnos postane, vsaj zdi se nam, nekako enostavnejši oziroma lahkotnejši. Zdi se, da imamo vse pod kontrolo, sorojaki nas sprejemajo, razumejo in smo lahko sproščeni. Lahko smo takšni, kot smo. In tako je tudi prav, saj je najlepše, če si lahko sproščen, da se ne počutiš ogroženo/ega in da cvetiš v vsej svoji vrednosti. A tukaj žal obstaja tiha zanka; zanka, ki se počasi, a vztrajno zateguje in nas prične obremenjevati, v kolikor pozabimo na osnovno človeško vrlino, ki se imenuje spoštljivost. Ko smo ljudje sprejeti, morebiti pohvaljeni, izpostavljeni kot uspešni ali kakorkoli postavljeni v cono udobja, preveč hitro zdrsimo v »udoben kavč življenja« in pozabimo na tisti majhni, a izjemno pomembni vrlini – spoštljivost in prijaznost. Prehitro pozabimo na pomembnost pozitivne komunikacije, tople besede, lepega pogleda in prijaznega pozdrava.
Ste se kdaj vprašali, kaj naš topel pozdrav ali samo nasmeh povzroči na drugi strani? Povzroči stanje sprejemanja in odobravanja, stanje prijaznosti. Povzroči, da ko bomo do te iste osebe pristopili naslednjič, ne bomo imeli pred seboj hladne bariere ali zadržkov, ampak bomo stvari uredili hitro in pozitivno. Počutili se bomo sprejete. Povedano drugače, dobili bomo to, kar dajemo.
In ko se nam zalomi, kar je spet človeško; ko ugotovimo, da nismo ravnali prav, da se nismo počutili dobro, ko smo odšli ali pa da nam je tisti sedmi čut pustil grenak priokus; potem sledi najpomembnejši korak za naš človeški odnos – to je opravičilo. Opravičilo, s katerim pokažemo, da nam je mar in da smo ČLOVEK. Človek, ki ve, da je nekaj naredil narobe ali da vsaj čuti, da nekaj ni »ok«. V kolikor tega koraka ne naredimo, četudi nam ne bo lahko, ne bomo nikoli izkusili tistega olajšanja, ko se stvari spet postavijo na svoje mesto, ko ugotovimo, da smo osebnostno zrasli. Če človek ne zna stopiti korak nazaj, ne da bi gledal druge, kaj počnejo, ga ves ta negativizem, zamere, nerganje in nedokončane zadeve počasi, a vztrajno, spreminjajo. Vsak dan si bomo manj všeč (zavedno ali nezavedno), vsak dan bomo bolj nezadovoljni, mrki, zadirčni in počasi bomo tonili v hladen oklep. In verjamem, da nikomur takšna situacija ni prijetna.
Torej opomnimo se, da ne izgubimo te topline, spoštljivosti in pozitivizma ne glede na zunanje dejavnike. Fokusirajmo se na dobro in mislimo ter ravnajmo pozitivno in spoštljivo. Saj veste, kaj so že večkrat dokazali – kar razmišljaš, to prikličeš oziroma postaneš. V tistem trenutku se pričneš družiti s sebi podobnimi ljudmi, ki ti potrjuje tvoj prav. Pa je to res? Se ob tem počutite prijetno, olajšano ali dobre volje, ali se vam zdi, da vas mogoče nekaj duši, »boli duša« in nekje globoko v sebi čutite, da nekaj ni ok?
Vse to lahko tudi preberemo v knjigi o moči misli in čustev: Zakon privlačnosti. Zakon privlačnosti namreč deluje, pa če vanj verjamete ali ne. Zavedati ali naučiti se moramo, da vsak sam ustvarja svojo lastno resničnost.
