Tina Hohnjec
Dragi gusarji, po skoraj dveh mesecih še bolj intenzivnega dela bi vas želela za trenutek ustaviti. V teh dveh dneh sem bolj močno mislila na nas in na dogajanje v podjetju, v oddelku …mislila sem o vsakem izmed vas …
Kljub temu, da ima vsak svoje pomisleke, borbe in dvome, dajete od sebe vse in še več. Če pogledam malo »od daleč«, pa če je Mikro+Polo ladja, ki zdaj pluje v največji nevihti in se prebija čez najvišje valove, vidim nas, naš oddelek, kot glavne gusarje, z največ strasti, volje in borbenosti.
Vsak dan se nesebično ukvarjamo z izzivi, ki so postali težje rešljivi, kot takrat, ko je morje bilo še bolj mirno.
Pri divji plovbi nas ne ustavi nobeno negodovanje, noben SAP-ovski zaplet, nobeno vprašanje, na katerega ne dobimo odgovora. Med ovirami, ki jih je precej, vijugate z veliko dobre volje, smeha in sodelovanja. V takih časih še bolj priplavajo na površje veščine vsakega izmed vas, v katerih blestite in se z njimi krasno dopolnjujete. Preprostost, humor, obširne in izčrpne razlage, spet drugič enostavnost in jedrnatost, hitrost, natančnost, osebni pristop in velika mera občutka, medsebojno motiviranje …
Lepo je videti to gusarsko povezanost, ki nikakor ni samoumevna. Za to in na tem delamo vsak dan, pa četudi z majhnimi gestami, ki niso vsem očitne, so samo naše in nekje noter v nas, pa jih vsi cenimo.
Kaj želim povedati? Prav to, da ni samoumevno, da smo v največji nevihti glavni gusarji na ladji, ki se prebija skozi visoke valove. Da ni logično in normalno, da smo ostali na ladji, pa čeprav vemo, da okrog nje plavajo rešilni čolni, ki te hitro lahko peljejo v varen pristan. Vztrajamo tudi, ker smo mogoče malo »nori« in predvsem zato, ker imamo radi izzive, ostale gusarje in radi smo zadovoljni, ko nekaj dobro naredimo.
Ne morem napisati, da pričakujem, da to ohranimo, ker je v taki nevihti naivno pričakovati, da se nihče popolnoma ne izčrpa. Ne vemo, kaj bo jutri. Lahko, da jutri skoči kdo v vodo, ker bo preutrujen. Nikoli se ne ve … Zato živimo za danes. Borbamo za danes in borbamo za svoj dober občutek. Dober občutek in zadovoljstvo sta postala naš zaklad, ki ga iščemo. Skrb za gusarja, ki sedi ob meni naj postane še bolj pomembna, kot drugače. Dajmo mu pijačo, ko je žejen, nahranimo ga, pohvalimo ga, ko dobi bitko-to ga bo držalo pri življenju. Pa ne pozabimo, da najbolj rastemo takrat, ko nam je težko, ko se borimo. Takrat se tudi še bolj povezujemo in od tam lahko gremo samo gor!
V iskanju zaklada pošiljam vsem vam gusarski pozdrav!
P.S.: Pisala sem iz postelje, pod vplivom vročine, zato je domišljija delala svoje. To je tudi pomemben podatek, ki pomaga razložiti vsebino tega pisma. Pismo je namenjeno gusarjem v Oddelku za obdelavo naročil. Vsako poistovetenje drugih gusarjev te iste ladje z napisanim pismom je izredno dobrodošlo.
